Zgodovina

Žlahtno družinsko več kot 80-letno fotografsko tradicijo Foto ateljeja Pavšič Zavadlav je začel Alojz Pavšič, nadaljevala sta jo njegova hčerka Alenka in zet Metod, ki sta danes vesela, da obrt nadaljujeta njuna nečaka Radivoj in Simon. A tudi hči Ana, ki se je sicer odločila za malo drugačno poklicno pot, je kot akademska slikarka in ilustratorka v ateljeju vseskozi prisotna. S svojim znanjem pomaga pri oblikovanju, aranžiranju in iskanju novih kreativnih rešitev, saj je tudi njo močno prevzela fotografija, predvsem izdelovanje fotografij v temnici in ohranjanje starih posnetkov.

Alojz Pavšič (1901-1985) izhaja iz vasice Kanalski Lom nad Mostom na Soči. V negotovih časih v skromno družino rojen fantič je bil v letih odraščanja izjemno dejaven v kulturi, zanimalo ga je vse in tako se je kot samouk lotil tudi fotografije. Najprej si je kupil rabljen fotoaparat Leica in že leta 1936 je odprl svojo delavnico z napisom Foto Pavšič v Mostu na Soči. Domačini so ga videvali, ko je s fotoaparatom najprej na kolesu in potem motorju hitel od vasi do vasi, iz doline v breg, da bi ovekovečil trenutke velikih praznikov, obhajil, birm … V svoji delavnici je pred fondalom (naslikano ozadje) postavljal svoje portretirance in portretiranke ter jih skušal prikazati v kar najlepši podobi. Delavnico v Mostu na Soči je vodil do leta1956, ko se je z družino preselil v Solkan – v dolino, kot so rekli, bližje strankam. Obrt je lepo uspevala, zlasti zaradi portretne fotografije, fotografij za dokumente, propustnice … Prihajali so mladoporočenci in vojaki, ki so svojim dekletom pošiljali portrete v uniformi v obveznem srčku s pripisom V spomin. Pojavili so se tudi že prvi ljubiteljski fotografi, ki so prinašali v razvijanje filme. Samo fotografiranje je bilo takrat svojevrsten praznik, portretiranci so se radi videli lepše, bolj brezčasne, zato je bilo treba njihovo podobo še nekoliko polepšati. Pavšič je na retuširnem pultu s kot iglo nabrušenim svinčnikom gladil gube, mehko brisal podočnjake. Kot je rad sam poudarjal, pa je vedno pazil, da »ne bi šel predaleč in zabrisal njihovih karakternih potez«. Brez teh bi bil obraz kot gladka okroglina lune. Bil je tudi pravi mojster v takrat modnem barvanju podob. Ker je bil tudi sam amaterski režiser, je veliko veselja našel v fotografiranju predstav takrat nastajajočega primorskega gledališča. Zanimivo je, da je gledališki fotografiji ostala zvesta tudi prihodnja generacija, zlasti zet Metod Zavadlav je sledil skoraj vsem predstavam SNG Nova Gorica vse do danes. Ker se ni omejil zgolj na dokumentiranje predstav in je vedno iskal še nekaj več, je v Foto ateljeju Pavšič Zavadlav nastal precej obsežen arhiv gledališke fotografije. Alojz Pavšič je kot navdušen planinec veliko fotografiral tudi naravo. Sredi 60. let, ko se je začela uveljavljati barvna fotografija z novo tehnologijo in je bilo tudi vse več dela za ljubiteljske fotografe, sta bila v ateljeju že nepogrešljiva hčerka Alenka in njen mož Metod Zavadlav, ki je v delavnico prišel še kot vajenec. Oba sta se šolala na Strokovni šoli za fotografijo v Ljubljani, leta 1970 pa je Foto Pavšič tudi uradno postal Foto atelje Pavšič Zavadlav. »Tehnologija izdelave fotografij se je hitro spreminjala, prihajali so novi materiali, temnico so skoraj zamenjali razvijalni stroji … V modo je prišlo fotografiranje slavij na terenu, izdelovanje slik v fotografskem laboratoriju je postajalo vse bolj avtomatizirano,« obuja spomine drugi rod družinske fotografske tradicije in dodaja, da so bili za njihovo dejavnost »zlati časi« sredi 80. let, ko se je razmahnila barvna amaterska fotografija, ko so se ljudje veliko fotografirali in se je veliko fotografij tudi razvijalo. Metod in Alenka sta sprva pošiljala barvne filme v razvijanje in izdelavo drugim večjim laboratorijem v Italijo in Ljubljano. Pogosto se je zgodilo, da z rezultatom nista bila najbolj zadovoljna in ker sta želela stvar narediti bolje, sta se kmalu odločila, da si uredita lasten laboratorij. Ker je bilo z doma izdelano opremo delo v laboratoriju izredno težko, v popolni temi in z ne ravno prijetnimi kemikalijami za razvijanje, sta kupila razvijalni stroj ter Durstov povečevalnik. Čez leta sta na takrat sodobnem razvijalnem stroju Noritsu sama razvijala še dia filme, a ker so bile v tehnologiji fotografije izjemno hitre spremembe, je bila spet potrebna zamenjava opreme za potrebe prevladujoče digitalne fotografije. Dela je bilo veliko, med naročniki sta fotografa imela tudi velika podjetja z Goriškega, kot so Meblo, Vozila. Gostol … Metodova strast je ostajala črno-bela fotografija, (o tem pričajo razstave, ki jih je imel na temo obrazi, akti, gledališka fotografija) mojstrsko je izdeloval velike večmetrske povečave, jih ročno razvijal in tudi kaširal na takrat težke iverne plošče. »Danes je to skoraj nepredstavljivo,« pravi prokuristka podjetja, njuna hči Ana Zavadlav in dodaja, da sta starša našla svež izziv v umetniškem studijskem portretiranju ljudi in na sploh v ateljejskem delu.

Danes fotografsko obrt nadaljujeta nečaka Radivoj in Simon Zavadlav. »Paleta naših storitev je široka; zajema storitve foto laboratorija, razvijanja, tiskanja, digitalne obdelave fotografij, studijske fotografije, portretiranja in fotografiranja v ateljeju,« našteva Ana Zavadlav in dodaja, da sta Radivoju še posebej blizu poročna fotografija in oblikovanje poročnih fotoknjig. Veliko fotografij se danes tiska na velikoformatnih ploterjih, ki omogočajo odličen izpis na različne vrste visokokakovostnih papirjev. Tu se ponudba širi na področje umetniških izpisov (Giclée, grafike, ilustracije). »Oprema nam omogoča, da tiskamo tudi na platno, kakovostne fototapete …« Ponudbo so razširili še z uokvirjanjem in vso nadaljnjo obdelavo printov; kaširanjem na različne podlage, plastificiranjem, lakiranjem in včasih tudi montažo končnih slik in panojev. »Lahko bi rekla, da smo butični atelje, kjer prisluhnemo željam strank. Bolj kot so te posebne, rajši jih imamo. Nemalokrat se zgodi, da pridejo stranke le po nasvet, a to je po svoje prednost majhnega fotografskega ateljeja, kjer ostaja prostor tudi za preprost klepet in lepo besedo.« Tehnologija na področju fotografije se izredno hitro spreminja, vsaka generacija se sreča s popolnim tehnološkim preobratom in začne postavljati stvari skoraj na novo. Temu seveda sledijo tudi v Foto ateljeju Pavšič Zavadlav, kjer pa se trudijo ohranjati stik z žlahtno tradicijo, da ne bi šlo v pozabo bogato obrtno znanje, vključno z ročno izdelavo fotografij in razvijanjem filmov. In občasno se še najdejo stranke, ki iščejo te storitve; nekateri iz nostalgije, drugi ustvarjajo svoje umetniške projekte, tretji … Pred dobrim letom so temeljito prenovili atelje, lepšemu in sodobno urejenemu prostoru za obiskovalce pa bodo spomladi dodali še prenovljeno spletno stran za vse, ki jih obiščejo »na daljavo«.

»Prihodnost v naši dejavnosti je precej negotova. Odnos do slike, do same podobe se radikalno spreminja … Zato naše obiskovalce včasih dobronamerno opomnimo, naj si le razvijejo kakšno fotografijo. Tako bodo ohranili marsikateri dragocen trenutek tudi za svoje potomce,« pravi in dodaja, da v ateljeju hkrati opažajo, kako težko je iz velike množice posnetkov, ki jih imajo ljudje shranjene na različnih elektronskih napravah, izbrati nekaj tistih, ki bi jih želeli natisniti in tako ohraniti. Pri tem spomni še na stres, ko stranka iz takšnih ali drugačnih razlogov izgubi svoje podatke na računalniku in potem v ateljeju skušajo škodo popraviti z iskanjem po lastnem arhivu, kjer so zbrani posnetki s slovesnih, prazničnih dogodkov, kot so obhajila, birme, mature … »Danes so podobe hipne, nekoliko bolj plitve, takoj deljene in všečkane, korenito se spreminja cel koncept podobe, odslikave realnosti in odnos do preteklosti.« Ker je atelje v Solkanu, zgolj lučaj od italijanske meje, vedno več strank prihaja tudi iz sosednje države, kar je bilo včasih redkost. A ker je od izdelave fotografij že danes nemogoče preživeti, svojo ponudbo širijo in se prilagajajo novim potrebam. Tisto, na kar stavijo in česar nikoli ne bodo spreminjali, pa ostaja kakovostna storitev po meri stranke.